Zgodovino slovenskega namiznega tenisa lahko časovno razdelimo na štiri 4 obdobja: od začetkov leta 1924 v Murski Soboti do zadnjega svetovnega prvenstva pred drugo svetovno vojno v Kairu leta 1939, na medvojno obdobje in žrtve med športniki, na povojno obdobje v okviru takratne Jugoslavije in na samostojnost slovenskega namiznega tenisa od prvega nastopa na evropskem prvenstvu leta 1992.

Začelo se je Pri Nemčevih v Murski Soboti
Leta 1924 je v Mursko Soboto prišel na počitnice iz Budimpešte študent medicine Györi Koloman. S seboj je prinesel za tiste čase nenavadno prtljago - okrogle lesene lopatke, prekrite z gumijem, in bele celuloidne žogice. Tako so v Soboti kot prvi v Sloveniji odkrili takratno novo igro - pingpong. Njegova zibelka je bila pri Nemčevih doma. In ker so imeli novost pri Nemčevih, so jo morali imeti tudi pri Nadaijevih in pri Valyjevih. "Pingpong, žal, ni bil dostopen vsem, saj so bile žogice po štiri takratne dinarje, za ta denar pa se je dobilo kar 16 žemljic. Midva z bratom Ludvikom sva imela to rednost, da nama žogic v očetovi trgovini ni bilo treba kupovati, ampak sva jih dobila, kadar sva jih potrebovala," pripoveduje Janez Nemec, ki še danes skrbno hrani zapiske, izrezke iz slovenskih, nemških, hrvaških in srbskih časnikov o začetkih namiznega tenisa. Med počitnicami v madžarskem Körmendiju leta 1926 sta brata Nemec zelo napredovala, saj sta lahko vsak dan igrala v tamkajšnjem klubu. Lopar sta začela držati kot peresnik, saj je bil penholder takrat običajna drža (pozneje je izginila in se spet množično pojavila v začetku petdesetih let, ko so v mednarodno areno prišli najprej Japonci in za njimi še Kitajci; penholderju je bil na primer zvest do konca športne kariere Žarko Dolinar, skupaj z Vilimom Harangozom prvi jugoslovanski svetovni prvak). Kakšna je pravzaprav naša stvarna moč, so se spraševali soboški fantje. In tako je četverica, brata Nemec, Nadai in Valyi, leta 1928 sedla na vlak in se odpravila na dolgo potovanje z vlakom v Čakovec. Tam jih je v kavarni Legenstein (Geza Legenstein je bil že znan igralec v takratni kraljevini Jugoslaviji) čakala množica radovednežev, ki so bili prepričani, da bodo domači igralci na hitro odpravili Sobočane. Toda, gostje so presenetili z odlično igro, brata Nemec sta premagala vse štiri Čakovčane, vključno z Legensteinom, deveto točko si je priboril Ernest Nadai. In tako se je prvi uradni dvoboj slovenskih igralcev v zgodovini končal z zmago 9:7. Letnico 1928 si je zato slovenska namiznoteniška organizacija izbrala kot uradni začetek pingponga na Slovenskem.

Sobota vseskozi odspredaj
Vsestranski inženir Stanko Bloudek je kot prvi iz Prage pripeljal namiznoteniško mizo leta 1928, lastnik kavarne Evropa pa je dovolil, da so novost postavili na kavarniško teraso (da bi se znebili nekajletne sramote v Ljubljani, so v zapuščene in zanemarjene prostore v samem središču mesta, ki so med drugim v dvajsetih letih gostili tudi vrhunske šahiste na čelu z dr. Milanom Vidmarjem, spet postavili mizo za namizni tenis in s tem oživili lokal na edinstveni lokaciji). Igralci biljarda, nogometaši, v glavnem študenti, so se takoj navdušili za novo igro. Kmalu se je namizni tenis naselil tudi v druge kraje, od Maribora prek Celja do Kranja in Jesenic, kjer sta bila zlasti navdušena brata Štrumbl. Večje število klubov je zahtevalo tudi boljšo organiziranost, tako je konec leta 1929 nastal Medklubski namiznoteniški odbor, ki ga je vodil Fedor Bleiweiss, 31. marca leta 1930 pa Ljubljanska table tennis podzveza, ki ji je predsedoval dr. Anton Bajc, znani slovenski slavist in akademik. Delovala je sedem let, potem pa je zaradi sporov z Jugoslovansko namiznoteniško zvezo in iz protesta proti zapostavljanju slovenskega namiznega tenisa nehala delovati. K popularizaciji namiznega tenisa v Jugoslaviji je prispeval zlasti ekshibicijski nastop svetovnih prvakov na čelu z Viktorjem Barno, ki so svoje izredno znanje prikazali v Čakovcu, Zagrebu, Murski Soboti in Ljubljani, visoki porazi (sem ter tja so dobili kakšen niz) domačih igralcev pa niso vplivali na njihovo zagnanost, ampak so jih še vzpodbudili k trdemu delu za zelenimi mizami. Podobno je bilo tudi leta 1932, ko je v Ljubljani Praga premagala gostitelje s 6:0. Do leta 1941 so slovenske igralke in igralci na državnih prvenstvih osvajali naslove in visoka mesta, tako med ekipami kot med posamezniki. Zapostavljanje slovenskih igralcev v državni reprezentanci se je nadaljevalo, tako je leta 1935 ostal doma Oto Weissbacher, "reprezentanca" pa je bila v resnici le ekipa savske banovine. Leta 1936 si Beograd ni mogel več privoščiti diskriminacije, teko da sta v Prago odpotovala poleg Weissbacherja še obetajoča 19-letni Maks Marinko (državni prvak) in komaj 16-letni Milan Lazar in si z Litvo razdelili deveto mesto. Poslej do druge svetovne vojne ni bilo več SP brez slovenskega predstavnika. Maks Marinko pa se je marca leta 1939 na svetovnem prvenstvu v Kairu vpisal v slovensko namiznoteniško zgodovino kot prvi Slovenec z medaljo (srebrno) v ekipnem delu (presrečen je bil tudi maturant debitant Žarko Dolinar - "veliko sem se naučil med bivanjem in šolanjem v Sloveniji, to mi je koristilo celo življenje," rad pove Dolinar, ki se ima za nekakšnega pol-Slovenca - z bronom med posamezniki, skupaj z Vano in za Bergmanom ter Erlichom). Bolj žlahtno obdobje kot na svetovnih prvenstvih je slovenski namizni tenis doživljal v evropski areni. Začelo se je z vrhuncem, kasneje nedoseženim, leta 1962 v Berlinu, kjer so Janez Teran, Edo Vecko in Ištvan Korpa osvojili zlato v jugoslovanski ekipi, Teran je skupaj v z Vojislavom Markovićem dodal še zlato v dvojicah po finalni zmagi proti Vecku in Korpi. Dve leti kasneje sta se Edo Vecko in Ištvan Korpa iz Malmöja (leto pred Spentom 1965, s katerim se je proslavila Ljubljana in hkrati odprla vrata za velike namiznoteniške prireditve v Jugoslaviji) vrnila z bronom (ekipno). Drugi vrhunec, doslej nepresežen, je bil v Lyonu leta 1968, ko je Edo Vecko z Antunom StipančiĂŠem osvojil naslov evropskega prvaka (ob ekipnem bronu). Moskva 1970 je pomenila evropski vrhunec Ištvana Korpe, saj je klonil šele v finalu posameznikov (proti Švedu Hansu Alserju), Jugoslavija pa je bila srebrna, enako kot leta 1972 v Rotterdamu (s Korpo). Med nosilce evropskih kolajn se je leta 1974 na domačem terenu (Novi Sad) z ekipnim bronom uvrstil tudi Miran Savnik. Sledila so bolj ali manj uspešna leta namiznega tenisa na slovenskem. Pred kratkim je Bojan Tokić, slovenski reprezentant dosegel odlično uvrstitev na evropskem prvenstvu v Beogradu. Prebil se je namreč vse do četrtfinala. Tam se je po žrebu na žalost srečal danes gotovo enih najboljših evropskih namizno tenisačov, nemcem Timom Bollom. Kljub dobri igri Bojan ni imel možnosti, da bi ogrozil zmago Nemca, ki je kasneje postal tudi evropski prvak.